Materina ruta

Povest Materina ruta, prvič izšla v Celovcu leta 1971 pri Mohorjevi družbi, nato leta 1973 pri Ognjišču, in tretjič pri Celjski Mohorjevi družbi leta 2010, govori o ljudeh iz pisateljevega rojstnega okolja (Goričko in Porabje) in njihovih zapletenih medsebojnih odnosih. V ospredju je rast povezanosti med starim vaškim posebnežem, samotarjem in nezakonskim fantkom. Postavljena je v zgodnja leta prejšnjega stoletja, ob koncu prve svetovne vojne. Po zapletu, tematiki in množici ljudskih modrosti, ki jih Kozar uporabi kot gradivo, pa bi se povest lahko dogajala kadar koli.

Starec Miška pripelje v domačo vas Pejpa, dečka brez staršev in se tako naveže nanj, da ga obdrži kar pri sebi. Z vso ljubeznijo skrbi zanj, tako da deček v njem dobi očeta in mater. To je čas burnih dogodkov prve svetovne vojne, ki pljusknejo tudi v odmaknjeni svet ob Srebrnem bregu, kjer se zgodba dogaja. Kozar je mojstrsko prikazal dečka Pejpa, ki ob starcu Mišku odkriva svet in njegove skrivnosti.

Premakljivi svečnik

Knjiga Premakljivi svečnik je druga v zbirki Kozarjevih zbranih del. Roman Premakljivi svečnik je v letih 1983–1985 kot podlistek izhajal v tedniku Družina, nato pa pri tej založbi izšel v knjižni obliki. Za odlomek te knjige je Kozar prejel drugo nagrado na mednarodnem natečaju za kratko prozo.

Knjiga Premakljivi svečnik se začne z navidezno afero, ko na vprašanje razredničarke, koga zagovarja, koga brani s svojim govorjenjem o Bogu, namesto dijakinje Jasne odgovoril nek sošolec: »Svojega kaplana.«

V pripoved so vpletene še druge osebe: Rozika z dvema otrokoma, ki stanuje kar v župnišču, župnik, ki v avtomobilu tihotapi denar čez mejo, kakor gorijo ljudje, kaplan Željko, ki pusti poklic, pa še mnogi drugi ljudje od občinskih funkcionarjev do ženic, ki prihajajo v cerkev. Tem, na prvi hip škandaloznim dogodkom je skupna rdeča nit Kozarjevega pripovedovanja o ljudeh, ki so samo na videz hudobni, pokvarjeni, v globini pa vsak nosi iskreno prizadevanje za dobro in lepo, a jih razmere porinejo na rob ali celo čez rob.

Značilne so Kozarjeve besede, ki jih položi v usta zapornika duhovnika Zdravka: »Nekomu sem vedno potreben in drugi so vedno potrebni meni. Jaz sem vam v ta zavrženi kraj prinesel nekoliko tolažbe, vi pa ste mene obogatili z velikim spoznanjem, da je v vsakem človeku veliko dobrega, veliko božjega, čeprav je včasih vse to prekrito s trdo skorjo vsakdanjega trpljenja in bridkosti.«

Takšen prag

Knjiga Takšen prag je ob izidu leta 1962 predramila Slovenijo, zbirala je družine k branju, duhovnike k pisanju resolucij. Takšen prag je Kozarjeva prva natisnjena knjiga, vendar druga napisana. Na pobudo Štefana Steinerja je Lojze Kozar začel pisati Pajkovo mrežo. Rokopis je več let ležal nekje na Mohorjevi in se odgovorni niso mogli odločiti, čeprav je bil Finžgar za objavo.

”Med tem sem pisal Takšen prag, povest iz naše vasi, po resničnem jedru z raznimi pripovedmi, ki sem jih nanizal v zgodbo in ki jih je sproti ustvarjala domišljija, in Takšen prag je izšel kot moja prva knjiga, Pajkova mreža pa za njo.” Lojze Kozar, Korenine mojega življenja, Oznanjenje, str. 27

Povest pripoveduje o vdovcu Janošu, ki se je znova poročil in s tem se je začelo trpljenje za njegova otroka Franceka in Treziko. Mačeha ju ni marala in pri hiši je šlo vse le navzdol. Kozar se je poglobil v duševnost otrok in mojstrsko opisal predvsem svet trpečega otroštva. Tudi Janoša je vodil skozi zunanje in notranje boje, da je končno mirno obležal na domačem pragu, o katerem so ljudje že nekdaj rekli, da je tam pač takšen prag.

Nema piščalka

Knjiga Nema piščalka prinaša Kozarjeve pesmi in izbrana likovna dela. Prvi del knjige bogatijo faksimilni zapisi Kozarjevih pesmi. Dodana je tudi izčrpna študija Kozarjevega pesniškega in slikarskega delovanja.

Nema piščalka je naslov pesmi, ki jo je Kozar napisal leta 1953, a je v takratnih razmerah morala čakati kar deset let, da so jo natisnili v Mohorjevem koledarju.

Pesmi v knjigi so razdeljene v tri skupine. V prvi skupini je 17 pesmi, ki so bile objavljene v Mohorjevem koledarju, v Družinski pratiki, v Novi poti in v Stopinjah. Drugi sklop sestavljajo neobjavljene pesmi, v tretjem delu pa so zbrani osnutki pesmi.

Kozarjeva nema piščalka želi prebuditi v srcu hrepenenje po lepem, dobrem, po višjem ali kratko rečeno po Bogu. To je tudi izpovedal v pesmi Zapuščenost: »S strahotno silo žeja me po Tebi, Bog.«

Ker po Kozarjevih besedah gredo barve in zvoki skupaj, je drugi del Neme piščalke posvečen Kozarjevemu likovnemu ustvarjanju. Prvič so objavljene njegove risbe in slike, nekatere iz gimnazijskih let, druge iz časa službovanja na Madžarskem in iz kasnejšega časa. Lepota, ki odseva iz risb in barvnih slik, daje tej knjigi poseben čar. Med risbami z upodobitvijo rož, različnih obrazov, pokrajine … je zanimivih tudi kar nekaj skic otroka s piščalko. Nema piščalka se torej ponavlja tudi na likovnem področju Kozarjevega ustvarjanja. A tudi ta piščalka ni nema, temveč živahno in jasno piska zvoke življenja in poje o svetu, ki je ena sama dobrotna Božja dlan.

Pajkova mreža

Pajkova mreža - tak je naslov Kozarjeve prve povesti, ki je na natis čakala petnajst let. Izšla je leta 1968 pri Mohorjevi družbi v Celju in pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Knjiga je zanimiva in aktualna po vsebini (opisuje zdomstvo in s tem povezane teme), pa tudi po svojem nastajanju. Govori tudi o času po drugi svetovni vojni, ko pisatelji, ki so pisali na podlagi svojega verskega prepričanja, ki so obravnavali tudi verske teme, v družbi niso bili zaželeni, zato so jih izrinjali iz javnosti in je njih same ter njihova dela ovijala pajkova mreža komunističnega enoumja.

Kozar v povesti Pajkova mreža opisuje dekle Veroniko, ki zapusti domači kraj in odide v Francijo za zaslužkom. Sreča se z mnogimi preizkušnjami, kakor so se z njimi srečevali mnogi naši zdomci. A Veronika ima srečo. Končno se vrne v domači kraj, kjer jo čaka Jožef, s katerim začneta uresničevati skupne sanje. A to življenje je en sam napor, en sam nepretrgan trud na skopi zemlji, ena sama nepretrgana žrtev, toda tudi ena sama nepremagljiva ljubezen.

Povesti je dodana študija Pajkova mreža v mreži časa.

V Porabju doma

Naslov šeste knjige Zbranih del Lojzeta Kozarja V Porabju doma usmerja našo misel k temu, da bi spoznali, kako je v Porabju, pa ne samo na splošno, temveč, kako je doma, po domovih, v družinah, kakšno je bilo in kakšno je vsakdanje življenje porabskih ljudi, in tu najprej mislimo na Slovence.

Naslov pa vodi našo misel še globlje. Vzet je iz Kozarjevega zapisa v Stopinjah 1987 Trojno slavje na Gorenjem Seniku, ki se konča z besedami: »Ko smo na naši strani, se nekako oddahnemo, kajti čutimo, da smo doma. In doma je kljub vsemu najlepše. Toda ali nismo tudi v Porabju doma?«

Knjiga vsebuje trideset zgodb, ki so razdeljene v pet poglavij: Iz otroštva, Ob rekah babilonskih, Življenje ob meji, Turški škorenj in O Porabju in Porabcih. Kozar je zgodbe objavljal v Stopinjah, v Mohorjevem koledarju, v Domu in svetu in drugje. Zdaj so zbrane v knjigi, ki je posvečena Slovencem v Porabju, ker so vredni našega občudovanja. Kakor zvemo iz objavljenih zgodb v tej knjigi, so šli skozi mnoge težke preizkušnje in so še danes tukaj.

Neuničjivo upanje

Knjiga Neuničljivo upanje govori o času po drugi svetovni vojni, ki je predstavljen z berljivo zgodbo, napisano na podlagi dokumentov in osebnega doživljanja. Lažje razumemo sedanji čas, če poznamo preteklega v vseh odtenkih. Spoznavamo ne le odnos takratne oblasti do Cerkve, duhovnikov in vernikov, temveč tudi ustroj takratne družbe z bolj ali manj skritimi ovaduhi in poročevalci, s sodniki, ki so morali v imenu ljudstva izrekati krivične sodbe, z učitelji, ki so se morali vpreči v voz vladajoče elite, z mediji, ki jih ni smela zanimati resnica, temveč le služba tistim, ki so jim rezali kruh.

Prvi del knjige je Kozar napisal že kmalu po 2. svetovni vojni, vendar takrat ni bil čas za izid knjige, ki prikaže vso podlost povojne komunistične oblasti. Z vsemi sredstvi si je oblast prizadevala zatreti nastajajočo župnijo Odranci, a ljudje se niso dali. Povezani med seboj in z Bogom so skupaj s svojim župnikom šli preko vseh ovir in cilj dosegli. Upanje, ki je naslonjeno na Boga, je zares neuničljivo. Knjigo je profesor Jože Zadravec označil kot listina stoletja. Literarna pripoved se povezuje z dokumenti in nam približa dogajanje ne le v Odrancih, temveč v Sloveniji nasploh. Knjiga Neuničljivo upanje je decembra 2016 doživela že tretji natis.

Kamen in srce

Sodobna pravljica, kakor je avtor podnaslovil zgodbo Kamen in srce, je izhajala kot nadaljevanka v reviji Nova mladika 1971. Leta 1986 jo je Mohorjeva družba izdala v samostojni knjigi kot slovenske večernice 136. Knjiga je izšla v nakladi 38.000 izvodov, kar je za današnje razmere sanjsko, pravljično število.

V tej izdaji je sodobni pravljici dodanih petnajst zgodb, v katerih pisatelj opisuje življenje v družini. Tema medosebnih odnosov, predvsem v družini, je vedno aktualna. Vsak človek je nenehno na preizkušnji. Ali bo potegnil z dobrim ali z zlom. Ali se bo njegovo srce spreminjalo v kamen. Ali pa bo zmogel ohranjati srce čuteče in dobro. Morda pa je kdo zašel že tako daleč, da je zmagal kamen. A pisatelj tudi nad takim ne obupa. Jasno kaže pot, ki vodi k lepemu, dobremu, srečnemu življenju. Težka je taka pot spreminjanja kamna nazaj v srce. A na koncu poti »je radost, ki ji je ime Bog.«

Pisatelj z zgodbami kaže razmere v družinah in v družbi, kaže pa tudi pot iz vsake krize: “Mnogo let je bilo treba, da se je srce v kamen spremenilo. Najbrž bo treba tudi mnogo let, da se bo kamen zopet zmehčal in bo iz njega nastalo toplo in mehko srce.”

Vezi in zanke

Povest je prvič izšla leta 1979 pri Mohorjevi družbi kot 130. zvezek Slovenskih večernic.
Avtor se loteva vprašanja zdomstva, ki je bilo nuja za naše ljudi nekoč in je marsikje še danes. Ob tej osrednji temi piše še o vprašanjih vere, o odnosu do Cerkve, piše o družbenih vprašanjih, kot je odnos do imetja, do sočloveka, piše o odraščanju mladih ljudi, o njihovih sanjah in hrepenenju, pa tudi o bojih in padcih, piše o splavu in vrednotenju življenja. Človeka prikaže takega kot je: slabotnega, grešnega, a vendar v vsakem najde vsaj iskrico lepega in dobrega.

Kako je knjiga nastajala, je zapisano v spremni študiji, ki jo je pripravil urednik zbirke Lojze Kozar ml. Objavljeni so tudi odmevi bralcev in literarnih kritikov.

Na vsakega človeka prežijo nevarnosti. Zanke so nastavljene doma in v tujini. A v tujini se jim človek težje izogne. V tujini je težje odpuščati. Težko je začeti znova. Doma je vse lažje. Doma. Tam, kjer so človekove korenine. Tam, kjer odmeva pesem o »lübici lübleni«. Tam, kjer so dobri ljudje. Končno to spozna tudi zdomec Tjaš, glavna oseba Kozarjeve pripovedi, zato sklene: »Mednje moram! Takoj moram mednje!« To sporoča pisatelj Lojze Kozar s knjigo Vezi in zanke. To polaga na srce tudi današnjemu bralcu: Mednje moram! Med dobre ljudi!