Alojzij Kozar

Prvi odranski župnik

Božji služabnik Alojzij Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku. Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 26. julija 1936 pri cerkvi Sv. Ane v Boreči v župniji Gornji Petrovci. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v Hosszúpereszteg in v Körmend na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa, ki je tik pred koncem vojne umrl mučeniške smrti. 1. novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci, kjer je živel vse do svoje smrti 29. aprila 1999.

V Odrancih je po škofovem naročilu oblikoval novo župnijsko občestvo in si prizadeval za gradnjo župnijske cerkve. Skupaj z verniki je nastopil težak križev pot, ko je oblast z vsemi sredstvi ovirala gradnjo cerkve. Ni ga zlomil ne zapor, ne kazni, ovire, niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami. Ostal je pokončen in zvest svojemu poslanstvu, zvest Cerkvi in Kristusu. Vodil je prizadevanja vernikov, da so si najprej postavili zasilno leseno cerkev, nato pa zidano cerkev, ki je bila zgrajena v letih 1964-67 po načrtih ing. arh. Janeza Valentinčiča. Naprosil je enega takrat najboljših slikarjev duhovnika Staneta Kregarja, ki je cerkev poslikal. Gradnjo cerkve je Božji služabnik Alojzij Kozar opisal v knjigi Neuničljivo upanje.

Zavzeto je opravljal službo župnika, poleg tega pa še različne službe v dekaniji, škofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Vodil je pevske zbore, vzpodbujal cerkveno ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi. Širši javnosti je znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Njegova literarna dela (povesti, romani, črtice, pesmi, dramska besedila, drugi zapisi) odsevajo njegovo lepo, čisto dušo in njegovo prizadevanje, da »ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.«

Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja. Urejal je tudi glasilo Poti k Bogu. Sodeloval je pri sestavljanju veroučnih učbenikov in pesmaric, prevajal je pesmi Avgusta Pavla iz madžarščine in jih izdal v knjigi Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Iz nemščine je prevedel in deloma priredil knjigo Pisma staršem.

Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo Serra International. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda.

Božji služabnik Alojzij Kozar je bil »zavzet dušni pastir, odličen vzgojitelj, graditelj cerkva, pisatelj s srcem, glasbenik s posluhom,« kot piše na spomeniku pred župnijsko cerkvijo v Odrancih. Predvsem pa človek, ki je bil trdno naslonjen na Boga, zato je lahko v ljudeh krepil upanje, ki je neuničljivo.